Kot otrok sem večkrat sanjala, da tečem in tečem, potem pa nenadoma padem v prepad; padam, padam, padam proti drevesom globoko pod mano… In ko bi morala priletet na tla in se raztreščit, se z naramnicami ujamem za veje.

Nekaj podobnega se mi je v resnici dogajalo od pubertete do 33tke. Nisem znala videt okoli sebe, nisem poznala dolžine svojih korakov in nisem se drznila ustaviti, ker nisem vedela, kaj bom videla. Kakšen smisel ima to? Še dobro, da sem imela toliko »naramnic« in me je neka sreča tolikokrat potegnila nazaj v zrak.

Seveda so se naramnice nekega dne strgale, priletela sem ob tla in popolnoma sama obležala na tleh; na srečo se nisem raztreščila. Končno sem bila prisiljena odpret oči in se ozret okoli sebe. Začet dihat.

Dihanje je nekaj hecnega. Čisto avtomatično se dogaja, kot je avtomatičen večji del našega življenja. Saj je prav tako, ne moremo biti pozorni na vsak korak, vsak gib roke in če bi morali razmišljati o tem, kako bomo izgovorili posamezen glas, bi se nam odpeljalo. Ampak… Avtomatiki se ni smiselno čisto prepustiti, saj se v teh trenutkih ne zavedamo samih sebe, s čimer nam čas, in z njim življenje, neopazno polzita iz rok.

Samozavedanje je tisto, kar nas loči od vseh ostalih bitij na planetu, pa se pogosto zdi, da nam je odveč. Bojimo se teme, ki bi jo lahko odkrili in tako spregledamo tudi svetlobo in z njo vse, kar nam je ljubo. Pot zavesti je dolga in težka, ko se srečujemo s tistim, na kar nismo ponosni, a obenem neverjetno lepa, saj z njo odraščamo, se razvijamo, postajamo celoviti. Začne pa se s preprostim zavestnim dihom.

Prvi zavestni dih je lahko strašen, a obenem izjemen. V njem je ujeto vse, česar ne vemo ali ne želimo vedeti o sebi, pa tudi vse, kar smo in kar lahko postanemo. Poln je občutij in čustev, zato se ga morda ustrašimo. Naslednji dih ima bolj racionalno vlogo, prinaša spoznanje o tem, kakšen je naš dih, kje v telesu je najbolj izrazit. Dihi, ki sledijo, postajajo bolj umirjeni in vodijo nekam noter, kjer ni ničesar razen nas samih. Počasi odpadejo želje, potrebe, načrti, spomini, preteklost in prihodnost, še sedanjost dobi precej drugačno obliko.

Ko sem začutila v sebi sredico, ki je moj dih, sem nehala čutit potrebo po begu, zamenjala jo je želja po soočenju s sabo, ta se je razvila v sprejemanje,… Dih mi je omogočil, da čutim žival v sebi in se smejem raciu – in obratno. Ujel me je v naravno valovanje, kjer je vse prav in se ni treba bojevati ne proti sebi ne proti komu drugemu. Odgovori prihajajo, a vedno bolj se zavedam, da niso bistveni. Smisel je nekje noter, globoko v dihu.

Dih me je pripeljal k sebi, mi dovolil, da se ustavim in spregledam. Moje življenje zdaj pluje z vse bolj svojim ritmom in čeprav še zdaleč ni vse lahko, je lažje, ker vem, kje sem doma.

Zakaj je to sploh pomembno? Zakaj iti globoko vase? Ne zato, da bi se odklopili od sveta, čeprav je iskreno tudi to kdaj zelo mamljivo, temveč zato, da v norišnici, ki je naš svet, najdemo sebe, najdemo mir in ga predamo naprej.