Povprečnih ljudi ne zanima, kdo so. Posledično jih tudi ne zanima, kdo so drugi. S slepoto ovce, ki neumorno sledi množici, blejajo skozi življenje, ne da bi ga sploh zaznali. Spopadajo se s težavami, ki jih ne razumejo, saj razumeti pomeni investirati energijo, se pregristi skozi težke čase in ne zaspati ob prvih uspehih. Večina ljudi odneha takoj na začetku. Ker je pretežko gledat v sebi tisto, kar zaničujemo pri drugih. Lažje je brezglavo drveti, ne da bi se zares spoznali in uživali v svojih resničnih veseljih, lažje je ustrezati množici in v njej potoniti, kot biti prvi in slediti samemu sebi. Tako, ne zavedajoč se absurdnosti situacije, s plašnicami tečejo po od množic začrtani poti, bežeč pred življenjem in smrtjo, že v življenju ne zares živi, krajšajoč si čas z nepomembnostmi, namesto da bi ga podaljšali z ljubeznijo do vsakega trenutka, ko lahko dihajo svoje življenje. Je to resnično življenje? Pomeni živeti čakati na konec in se ga obenem histerično bati?

Kdo so tisti, ki so zares pomirjeni s sabo? Tisti, ki na smrt ne mislijo, ker se raje ukvarjajo z življenjem, obenem pa se je ne bojijo, ker so se realizirali na zanje najpomembnejših točkah življenja? Kako so to dosegli?

Ni enega odgovora, ni ene rešitve, preveč smo različni, da bi bilo to mogoče. Naša življenjska »prtljaga«, naše resničnosti in zgodbe, ki so nas oblikovale, so edinstvene.

Religije, ki so v preteklih stoletjih podredile večino ljudi v bedaste črede, so vsaj v našem okolju izgubile velik del verodostojnosti, število iskrenih sledilcev se je skrčilo na peščico. A vendar se število verujočih v najrazličnejše ideale ni niti najmanj zmanjšalo. Težko je biti majhna žival, imenovana človek, pluti skozi vesolje na tej vznemirljivi skoraj krogli in ne verjeti v čudežno, nevidno, nerazložljivo. Posledično je v zadnjih desetletjih prišlo do poplave življenjskih učiteljev, gurujev, life coachev in ustanoviteljev novih cerkva. Mnogim gredo blazno na živce. Tudi meni, čeprav sem sama coach.

Na živce mi gredo nepošteni, neizobraženi, butasti, generične rešitve in »quick fix-e« nudeči bleferji, ki so opravili vikend tečaj, in se sploh ne zavedajo ali pa jih ne zanima, koliko škode lahko povzročijo. Človeška psiha je neverjetno občutljiva, zato jo moramo obravnavati nežno, preudarno, z ljubeznijo in najboljšimi nameni.

Kako torej iskati lastno identiteto, sami ali s pomočjo drugih? Potrebujemo za to prijatelja, terapevta, zdravnika ali coacha? Tudi tu ni enega odgovora. Dejstvo pa je, da bo, v kolikor se obrnemo k nekomu po pomoč, prava oseba z nami vzpostavila pristen in skrben odnos, začutili bomo partnerstvo – če nas tisti, ki naj bi nam pomagal, gleda z vzvišene perspektive, je malo verjetno, da bomo dosegli želeni napredek.

Moja izkušnja iskanja identitete obsega veliko res trdega dela, predvsem lastnega brskanja po ne preveč prijetnih in globoko skritih kotičkih, pa tudi bizarno nekoristne obiske pri psihiatru in psihologu (govorim zgolj o svojih izkušnjah, ne o splošnih resnicah, saj v njih niti slučajno ne verjamem), potem zame mnogo bolj učinkovite psihoterapije in končno coachinge, ki so mi omogočili, da se obrnem naprej, v želeno prihodnost, namesto da bi še naprej raziskovala vzroke in objokovala nespremenljivo preteklost.

V vsakem primeru pomeni iskanje samega sebe neverjetno izkušnjo. Če smo pripravljeni iti res globoko, spoznati svoje dno, svoje najslabše, se soočiti z vsem sranjem, ki se nam zavestno in podzavestno valja po notranjosti in odločilno vpliva na naše vedenje, ravnanje, čustvovanje, se nam obeta, da spoznamo tudi tisto, kar je najbolj dragoceno, kar je v nas čistega, nedotaknjenega, tako lepega, da se lahko sami sebi zazdimo kičasti.

Iti globoko pomeni tudi tvegati, pomeni žrtvovati ideale, ki so nam do zdaj oblikovali samopodobo; zelo verjetno se bomo zagledali v čisto novi luči, ki nam vsaj v začetku ne bo nujno všeč. Za tiste, ki smo zelo senzibilni in imamo čudovit vpogled v resnično, a ga včasih preveč silovito zaznavamo, je priporočljivo, da imamo pri tem neverjetnem potovanju nekoga, ki mu zaupamo, na kogar se lahko obrnemo, ko smo najbolj ranljivi, pa naj bo to zdravnik, terapevt, coach ali prijatelj.

Osebna identiteta je temelj resničnega življenja, je osnova za gradnjo razmerij z drugimi, omogoča nam razumevanje lastnih prepričanj, vrednot, potreb, želja, ciljev, ki izvirajo iz nas samih in niso vsiljeni s strani družbe kot modne muhe brez vrednosti. Poznati samega sebe pomeni najprej razumeti, potem pa še sprejemati svoje dobre in slabe lastnosti, sprejemati se brez obsojanja kot zmotljivo in nepopolno bitje. Odkrivati naravno popolnost svoje živalskosti in svoje človeškosti, sprejeti biološko osnovo svojega bivanja in pazljivo dozirati racionalno. Smo živali s samozavedanjem in zavedanjem okolice, zaradi česar lahko vladamo drugim, vendar večina ljudi živi tako zelo ne-zavedajoč se samih sebe, da bi bilo mnogo bolje, če bi bili preproste živali.

S sprejemanjem in grajenjem lastne identitete nadgrajujemo svojo človeškost, ji dvigamo vrednost na nivo, kjer bi vsak človek moral živeti, obenem pa izboljšujemo svoje razumevanje drugih. Res, verjetno bomo opazili več »napak«, grobosti, pohlepa in drugih nelepih lastnosti, vendar bomo postali tudi bolj dovzetni za pozitivne, saj bomo razvili sposobnost empatije. Skozi ta proces bomo začeli bolj ali manj zavestno odpravljati vedenja, ki nam škodijo in vzpostavljati nove vzorce obnašanja, ki nas bodo trdno postavili na pot osebne uresničitve.

Večkrat sem slišala ljudi kritizirati in se norčevati iz osebne rasti, saj naj bi bila to new age izmišljotina, sodobno hipijevstvo, človek naj bi s tem celo izgubil sebe. Tisti, ki predano stopamo po poti osebnega razvoja, vemo, da je resnica ravno nasprotna. Svojega bistva ne izgubljamo, ampak se mu bližamo, ga odkrivamo; tisto, kar spreminjamo in izgubljamo, so neželeni vzorci obnašanja, vsiljena in zmotna prepričanja, balast in škodljive misli, ki nam jih vsiljuje potrošniška družba.

Vprašajmo se:

Kdo sem, če odštejem vloge, ki jih igram v družini, družbi, delu?

Kaj je zame najpomembneje? Brez česa ne morem, ne želim živeti?

Na čem gradim svoja prepričanja o sebi, o drugih?

Za kaj sem hvaležna(en)?

Kdo so ljudje v mojem življenju, ki mi prinašajo veselje, srečo, kakovostne odnose?

Kdo so tisti ljudje, ki v moje življenje prinašajo stiskanje v prsih in žalost? Zakaj jih ne izpustim?

To so samo nekatera vprašanja, ki nam bodo pomagala razumeti, kdo se pravzaprav skriva za fasado naše zunanjosti. Ko to ugotovimo, se bomo lahko postopoma začeli spreminjati in bližati tistemu, kar bi radi bili, s tem pa bomo končno tudi uživali v lastni družbi in družbi drugih.

Odgovornost vsakega posameznika je, da se odloči ali je človek ali ovca. Ali želi svoje edino zagotovljeno življenje preživeti v senci strahov ali ponosno hoditi proti vetru. Morda je težko zbrati pogum za prvi korak, morda se moramo včasih malce nahruliti, se brcniti v rit in malo pojamrati. Vendar ne obupajmo samo zato, ker je težko in včasih boli. Tudi ne, ko se kdo od bližnjih ali manj bližnjih iz nas norčuje ali nas daje v nič, saj to nima ničesar opraviti z nami.

Samo sami s sabo moramo preživeti vse ure svojega življenja, milo rečeno smiselno je, da te ure preživimo z nasmehom.

  • Reply

    Petra

    05 07 2018

    Z nasmehom, ja, skoda, da se to priporocilo, napotek, ne pojavi veckrat v besedilu. Mogoce bo pa to, nasmeh, tema naslednjega besedila 🙂

    • Reply

      Siena

      06 07 2018

      Hvala! Odlična ideja!

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja